IZGUBLJENI...

..tega ne boš nikoli bral, nikoli ne boš čutil globine besed, ki ti jih namenjam. Prišel si, mi stopil v podzavest in se mi usedel v srce. Za sabo si zaprl vrata, jaz sem jih zapahnila. Med nama stoji mogočni kamniti zid, ki je za časa Rimljanov branil imperij pred vdori barbarov. Med nama je prepad, in ni človeka, ki bi ga prečkal. Tako blizu sva si, a hkrati tako daleč. Kadar srečam tvoj pogled, se prepustim valovom, ki me odnesejo v varen objem tvojih oči. Iskriv nasmeh daje prosta krila moji domišliji in misli mi odtavajo tja kamor nebi smela.Tvoja prisotnost me bega in sprašujem se ali čutim vso to mojo napetost, ki se skriva za masko prijateljstva. Ne vem ali čutiš tako kot jaz, ampak tvoj pogled mi včasih pove več, kot bi lahko besede. Ti res ne veš kaj vse bi dala, da bi le za trenutek lahko prijela tvojo dlan, se dotaknila tvojega lica in čutila objem tvojih rok. Z veseljem bi naredila vse, če bi ti v zameno lahko obrisala solzo iz lica, te poljubila na čelo in razvedrila obraz. Ni potrobno, da se me dotikaš, ker vem, da so to dotiki prilateljstva, ki ne bodo nikoli postali strastni objemi ali nežno božanje. Le bodi ob meni, že tvoja pristonost mi je dovolj in ne glej me tako nežno, ker mi ti pogledi sekajo srce in zvabijo solze v oči. Vse, kar ti rečem ima dvojni pomen. Usta govore po pameti, telo se ravna po srcu. Nikoli nisem sama, vedno si z mano, povsod ! Hodim po svetu, spoznavam druge ljudi, si iščem sorodne duše in varen objem pri drugih. A to nisi ti. To noro hrepenenje me ubija. Moram te kmalu spet videti. Stegujem roke k tebi, daj usmili se me, za voljo trpečega srca, ki ne najde miru. Kako rada bi ti to povedala, dušim se že od teh besed. Ko bi le zbrala toliko poguma in ti izročila tole pismo.. Ne tega ne bodo tvoje oči nikoli videle, ker tvoje srce nebi razumelo. Za voljo prijateljstva bom svoja čustva spravila v majhno škatlo, temno in zaklenjeno. Morda pa le, nekega dne boš našel ključ in odprl. In jaz bom še vedno tam...

.....vedno tvoja !